Patenti.si

V članku Mihe Ceglarja "Nasprotniki direktive so zavedeni", ki je izšel v četrtek, 23. 6. 2005, smo pobudniki Iniciative programski patenti odkrili nekaj trditev, s katerimi se ne strinjamo.

Direktiva o patentabilnosti računalniško izvedenih izumov v zakonodajo EU vpeljuje patente za programsko opremo. Dr. Pretnar brez poglobljenega znanja s področja informacijskih znanosti ne vidi težav, ki pestijo industrijo. Nihče ne zahteva patentne zaščite samih programov, saj s tem vsekakor ničesar ne pridobi. Tisto, kar imenujemo patenti za programsko opremo, so patenti, v katerih sta običajno opisana naprava in postopek, ki se izvaja s pomočjo računalniškega programa. Dejstvo je, da vsak program teče na računalniku in izvaja postopek, zato za program in računalnik danes lahko dobimo patent.

Nepravilno podeljenih je že več kot 30.000 patentov, ki pokrivajo različna področja informacijskih znanosti, od stiskanja podatkov do spletnih trgovin. Ti patenti so brez dvoma patenti za programsko opremo, matematične algoritme in poslovne metode, le da so predstavljeni kot patenti za naprave in postopke. Posledic takih patentov to ne spremeni. Vsa industrija bo nosila bistveno višje stroške razvoja, vstopni prag pa se bo zato izrazito dvignil. Končni uporabniki informacijske tehnologije (potrošniki, gospodarstvo ter državna uprava) bodo zaradi zmanjšane konkurenčnosti in dražjega razvoja plačevali tudi znatno višjo ceno za tehnologijo, ki je izrednega pomena za povečevanje konkurenčnosti celotnega evropskega gospodarstva.

"Računalniški programi so oblika računalniško izvedenih izumov"
“Računalniški programi so oblika računalniško izvedenih izumov,” so besede Evropskega patentnega urada1). Pobudniki Iniciative programski patenti se strinjamo z dr. Bojanom Pretnarjem, da so programski patenti škodljivi, zato poslancem v Evropskem parlamentu priporočamo, da sprejmejo amandmaje, ki nedvoumno onemogočajo patentiranje programskih rešitev. Tudi tako, da se v direktivo zapiše, da računalniški programi niso izumi v pomenu patentne zakonodaje, kar določa že Evropska patenta konvencija2). Še posebej pozdravljamo nasprotovanje predlogu EICTA, da se patentni sistem razširi na področje apliciranih eksaktnih ved (torej tudi na področje aplicirane matematike). Kot je lepo pojasnil dr. Pretnar je prizivni odbor Evropskega patentnega urada tisti, ki je s svojimi odločitvami določil pomen pojma “tehnični značaj”. Te odločitve sestavljajo prakso, ki se zdi vsaj nekaterim pravnim strokovnjakom pravno sporna3). Razumemo, da mora biti zakonodaja do določene mere tudi prožna, da lažje vzdrži preizkuse časa, a če se upravna praksa razvije tako, da zakonodaja želenih ciljev ne dosega več, ima zakonodajalec ne samo možnost, ampak tudi dolžnost, da jo z zakonodajnimi dopolnitvami omeji. Delavnice4), ki jih je pripravil Britanski patentni urad, so pokazale, da se bo praksa podeljevanja programskih patentov ne samo obdržala, ampak celo razširila na vse programske rešitve, če bo obveljala definicija tehničnega prispevka, kot jo predvideva trenutna dikcija direktive. Da v praksi Evropskega patentnega urada (žal) ne gre samo za nekaj osamljenih primerov programskih patentov, lahko vsakdo preveri sam5).